Naravno je, da s(m)o negativni, ni pa to več učinkovito! - Zavod za šport in rekreacijo OPTI-MOTUS
  • Objavljeno: 31. 07. 2017

    Naša nagnjenost k negativizmu je učinkovita metoda za preživetje. Predstavljajte si situacijo nekaj 1000 let nazaj, ko se »sprehajate« po širni savani z občutkom hvaležnosti, da ste živi. Nenadoma, nekaj zašumi…

     

    Odpravite se h grmovju ter zagledate leva…ker od vas prekipeva pozitivizem, si želite to bitje podrobno ogledati in seveda tudi bolje spoznati. Lev bo morda prijateljsko razpoložen in vajino srečanje bo izjemno doživetje, najverjetneje pa boste končali kot njegova malica.

    lev

    Težnja k negativizmu

    Človeška zgodovina (in revolucija) kaže, da so jo bolje odnesli tisti z bolj pesimističnim odnosom. Morda smo zgrešili kakšno priložnost, vendar v »nevarnem« svetu je bilo najbolj varno pričakovati najhuje. Pristranskost k negativizmu je ohranjala naš DNK v bazenu genov in le-ta (pristranskost) se je prenašala naprej.

    Če pritisnemo na »fast forward« (nostalgija na vse kasetnike in walkmane) in preskočimo nekaj več tisočletij naprej, se naši možgani in telesa še vedno odzivajo po načelu tega istega DNK-ja, ki se j ohranil v bazenu polnem nevarnosti. Še posebej naši možgani vztrajajo pri delovanju na način, ki favorizira negativnost. Bojazen pred najhujšim je bila vedno močnejša od pričakovanja dobrega, zato je to obveljalo kot neko splošno pravilo, katerega je naša psiha ponotranjila.

     

    Kaj pa grožnja različnih bolezni?!

    Kar je sicer zelo učinkovita metoda, da se izognemo plenilcem (v preteklosti), nam danes predstavlja precej neučinkovito motivacijo za dobre/koristne odločitve. Precej malo možnosti je, da v današnjem času »pademo« pod kremplji plenilcev, so pa zato kronične bolezni, zaradi slabih življenjskih odločitev, postale globalni morilec.

    Če bi vam diagnosticirali resno bolezensko stanje, kot npr. srčno bolezen, raka, sladkorno bolezen ipd., bi si mislili, da bo to dovolj velika motivacija za spremembo načina življenja, kajne?! Leta 2012 so se v raziskavi, ki je slonela na longitudinalnih podatkih 17.276 posameznikov, osredotočili ravno na vprašanje, kakšen življenjski stil so pacienti imeli pred, med ter po diagnozi resne bolezni. Po 12-letni analizi so raziskovalci ugotovili, da so ljudje redko spremenili svoje življenjske navade, kljub kroničnemu obolenju. Ne glede na to, da obstaja veliko dokazov in primerov, kako zdrav življenjski stil lahko izboljša ter ohrani našo kvaliteto življenja, je več kot očitno, da slabe novice niso učinkovit način motivacije za spremembe, temveč smo zmožni vztrajati pri »uporabi« negativne težnje pri našem obnašanju.

     

    Ali obstaja rešitev?

    Dr. R. Boyatzis je strokovnjak na področju čustvene inteligence in sprememb v obnašanju. Leta 2013 je s svojim kolegom dr. Jack-om sodeloval v raziskavi kontrastnega pristopa k učenju in mentorstvu.

    Volonterje sta razdelila v 2 skupini, kjer sta jim 30 minut postavljala vprašanja v zvezi z življenjskim učenjem in delovanjem. Pri spraševanju sta uporabila kontrastni tehniki:

    1. Skupina

    Uporabljala sta vprašanja, ki so se osredotočala na probleme in ovire, s katerimi so se posamezniki soočali. Ponujala sta tehnike za reševanje problematike, s katerimi bi posamezniki lahko prišli do rešitev. Tak način je pri volonterjih izpostavil tesnobo, ki so jo čutili zaradi svoje šibkosti, obvez ter lastnih pričakovanj in pričakovanj drugih.

    1. Skupina

    Raziskovalca sta postavljala vprašanja, ki so spodbujala volunterje k vizualizaciji pozitivne prihodnosti, kot npr. kako bi želeli živeti čez 10 let, kje se vidijo v prihodnosti ipd. Z vprašanji sta pri volonterjih izzvala precej podrobne opise njihove (željene) prihodnosti.

    Dr. Boyatzis je poimenoval drugi pristop, ki poudarja vizijo, upanje ter sanje, »Positive Emotional Attractor (PEA)«, medtem ko je metoda prve skupine temeljila na kontrastu le-te, in sicer »Negative Emotional Attractor (NEA)«. Čez 7 dni, sta prosila prostovoljce, da se zopet zglasijo ter odgovorijo na dodatna vprašanja, ki so jim jih postavljali isti spraševalci ter uporabili isto tehniko kot v prvem intervjuju.

    Med drugim intervjujem so raziskovalci volonterjem skenirali glavo s fMRI napravo, ki zazna spremembe v krvnem obtoku v možganih ter tako določijo možgansko aktivnost. Rezultati so pokazali, da so se prostovoljci na tehniki spraševanja odzvali različno oz. drugače.

    »NEA« pristop, ki je pri spraševanju izpostavljal probleme pred vizijo, je aktiviral simpatični del živčnega sistema (t.i. »flight or fight«). To pomeni, da so posamezniki čutili negativno razpoloženje. Takrat naraste srčni utrip ter krvni pritisk, prav tako pa v takem stanju sprejemamo nagle, instiktivne rešitve, ki pa so lahko napačne bližnjice v našem razmišljanju. Prevladuje tudi občutek nepremičnosti, kar nam onemogoča, da se prilagodimo situaciji.

    ovira

    S »PEA« tehniko pa je možganska aktivnost pokazala, da je ta mehanizem precej bolj učinkovit, kajti aktivirali si se tisti deli možganov, ki so zadolženi za načrtovanje ter organizacijo prihodnjih dejanj. Ko se osredotočimo na pozitivne vidike prihodnosti, se sprožijo tisti deli možganov, ki so aktivni tudi ob nagrajevanju ter doživljanju prijetnih občutkov. V tem stanju prav tako prevladuje parasimpatični del živčnega sistema, ki je zadolžen za prebavo in počitek.

    Ko zmanjšamo percepcijo grožnje, se seveda počutimo bolj varni in s tem smo zmožni premisliti o naših dejanjih. Postanemo bolj fleksibilni, vidimo lahko več izidov ter smo dojemljivi za nove ideje, istočasno ne zanemarjamo potreb drugih okoli nas. Ti vzorci aktivnosti so ključni za našo motivacijo, omogočajo nam prijetne/pozitivne občutke ter nas tudi vodijo, ko smo postavljeni pred nov izziv ali oviro – to so karakteristike, ki so nujne, če želimo spremeniti naše vedenje, da bi dosegli zastavljen cilj.

    vizija

    Pozitiven fokus za uspeh

    “You need the negative focus to survive, but a positive one to thrive.” Dr. Boyatzis

    Če se osredotočimo na pozitivna izhodišča ter preusmerimo našo pozornost na nove možnosti (tudi sanje morda), stopimo na pot, ki nam omogoča spremembo v obnašanju ter načinu delovanja, da dosežemo tisto, kar smo si postavili kot končni cilj oz. kar si želimo in upamo doseči. To ne pomeni, da si lahko dovolimo ignorirati probleme, temveč da se problematike lotimo s pristopom, ki nam omogoča videti pozitiven rezultat. Ni potrebno naštevati vse težave in ovire, ki so pred nami…stopiti moramo korak nazaj, nasprotovati negativizmu ter postaviti začetno točko, ki predstavlja vizijo do pozitivne prihodnosti z možnostjo osebne rasti, učenja ter razvoja. Dokazi (beri možganska aktivnost) kažejo, da je to najbolj učinkovit pristop; razen seveda, če gledate levu v oči.

    Do naslednjič!

     

    Adi M.

    Delite vsebino s prijatelji . . . Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Pin on Pinterest